Zvonček za peke

V ulici za tržnico pekar pozvoni z ročnim zvončkom, ko pride iz peči druga peka. Kratka zgodovina zvoka, ki pove, koliko je ura.

Avtorica: Ilse Marrow · 1 minuta · Preberite na spletu

Ob četrt čez devet med tednom in ob pol desetih ob sobotah v ozki ulici za pokrito tržnico zazvoni ročni zvonček. Majhen je, iz medenine, z lesenim ročajem, tak, kakršnega je nekoč uporabljal učitelj, da je oznanil konec odmora; pozvoni pa tisti od obeh pekov, ki ima takrat pomokane roke. To pomeni, da je druga peka prišla iz peči. V tej ulici to pomeni že dlje, kot sta oba živa.

Zdi se, da tega ne ve nihče, mlajši od petdesetih. Mlajši prebivalci menijo, da je zvonček prijetna domislica, malo gledališča za obiskovalce. Starejši si oblečejo plašče.

Prva in druga peka

Prva peka v pekarni je za tiste, ki se odpravljajo kam: za delavce, starše, ki zjutraj vozijo otroke v šolo, za vsakogar, ki jé stoje. Iz peči pride ob šestih in do sedmih je ni več. Druga peka je za tiste, ki ostanejo. To je kruh za kosilo, žemlje za staro gospo v tretjem nadstropju, ki se pred deseto ne povzpne več po stopnicah, in štruca, ki ji jo sosed odnese gor.

Zvonček obstaja zato, ker je druga peka drugačna obljuba. Njene stranke ne gredo mimo pekarne na poti kam drugam; poklicati jih je treba. Pred telefoni, pred časom, ko je imel vsak v kuhinji zanesljivo uro, je bil zvok edini način, da je ulica izvedela, da jo čaka nekaj toplega.¹

Ura, ki je zvok

Všeč mi je, da zvonček meri čas, ne da bi ga kazal. Ne da se ga prebrati, samo slišati, in z vsakega okna se sliši drugače: ostro na vogalu, zamolklo za dvoriščem, v najvišjih nadstropjih komajda, kjer so se ljudje od nekdaj zanašali na tiste pod seboj, da bodo novice prenesli navzgor. Tako ne meri le ure, temveč tudi ulico, njeno globino in sosedsko povezanost.

Ko so pred nekaj leti peka vprašali, ali bosta zdaj, ko ima vsak telefon, nehala zvoniti z njim, je starejši od njiju odgovoril, da bo nehal, ko kruh ne bo več pečen. Boljši odgovor, kot si ga je vprašanje zaslužilo.²