Kuhinjska ura prehiteva za štiri minute. To vem jaz, to ve vsak, ki je kdaj prenočil v stanovanju, pa vendar vsako jutro opravi svoje: pogledam jo, vidim, da zamujam, in pohitim, pa pridem pravočasno. Ura, za katero vsi vedo, da kaže napačen čas, bi morala biti neuporabna. Moja je najuporabnejši predmet v sobi.
Laž, ki deluje
Pozanimala sem se in skoraj vsak, ki ga poznam, ima takšno uro. Ura v avtu moje sestre prehiteva za sedem minut. Sodelavka ima vse ure v hiši nastavljenje deset minut naprej, razen tiste v spalnici, ki kaže točen čas, »da lahko spim«. Pek iz ulice za tržnico ima uro nad pečjo nastavljeno tri minute naprej in tako že trideset let, čeprav mi ni znal povedati, zakaj.1
Zanimivo se mi zdi, da laž deluje še dolgo potem, ko jo odkrijemo. Človek bi pomislil, da mi bo spoznanje, da ura prehiteva za štiri minute, omogočilo, da preprosto odštejem štiri minute in se sprostim. Pa ni tako. Odštevanje zahteva napor, zjutraj v prvih minutah pa nimam napora na pretek. Ura je hitrejša od mojega računanja in zato zmaga.
Čas, s katerim se lahko prepiraš
Mislim, da je v igri še nekaj drugega. Ura, ki kaže povsem točen čas, je avtoriteta: nimaš ji kaj reči. Ura, ki malo prehiteva, je sopotnica. Ima značaj. Lahko se z njo prepiraš, ji godrnjaš, ji odpustiš. Pripada gospodinjstvu na način, ki ga čas na telefonu – točen do sekunde in enak za vse – nikoli ne bo dosegel.
Javne ure morajo kazati točen čas in prav je tako. Trajekt brez njih ne bi mogel voziti. Ure, ki jih imamo doma, pa so lahko naše; in ker so naše, smejo biti napačne na naš poseben način.
Razmišljala sem, da bi svojo uro nastavila na točen čas. Odločila sem se, da tega ne bom storila. Do konca življenja bi zamujala za štiri minute.
Opombe
-
Ko sem ga pritisnila, je rekel, da kruh ne ve, koliko je ura, in da pred kavo tega ne ve niti sam.
|