Zapiski

Moški s kovčkom za violončelo je bil spet na vlaku ob 23:52. Zaspal je že na prvi postaji, kot že prej, z eno roko na kovčku, kakor da bi lahko odšel brez njega. Zdaj sem ga videla že štirikrat in še nikoli budnega, in sklenila sem, da nočem vedeti, kje igra. Nekatere stalne sopotnike je bolje pustiti pri miru, naj ostanejo kot vreme.

Po eseju o moji kuhinjski uri so mi bralci poslali zgodbe o svojih urah, ki kažejo napačen čas: prehitevajo, zaostajajo, v enem primeru pa se nalašč vrtijo nazaj. Najpogostejši odmik je pet minut. Rekord je dvaindvajset; drži ga bralka, ki pravi, da še nikoli ni zamudila in da nikoli ni vedela, koliko je ura. Imen ne objavljam. Vsaka od teh ur je družinska skrivnost.

Velika ura v postajni dvorani počne nekaj, česar pred letošnjo pomladjo še nikoli nisem opazila: njen sekundni kazalec kroži malce hitreje, kot bi narekovala sekunda, nato pa se ob polni minuti ustavi in povsem negibno čaka na signal od nekod drugod. Potem kazalec za minute poskoči in ura začne znova. Čas meri tako, da je za hip napačna, nato pa se znova ujame. Poznam tudi hujše načine življenja.

Hladen veter je ponoči zapihal s planote in do jutra je bila gladina v pristanišču za dvajset centimetrov nižja, kot je obljubljala tabela. Na starih stopnicah ob ribji tržnici se je pokazala zelena črta, ki je ni bilo videti vse od lanske zime. Na vogal plimske tabele v pisarniškem oknu je bil prilepljen ročno napisan listek, na njem pa iste tri besede kot vedno. Neki deček jih je prepisoval v zvezek. Nisem ga ustavila.

Ta teden sem za ceno kave kupila rabljeno zbirko esejev. Na robove so v kakih petdesetih letih, kot kaže, pisali trije različni bralci: eden z nalivnim peresom, same vprašaje; eden s svinčnikom, podčrtuje in pripisuje »da«; tretji s kemičnim svinčnikom popravlja druga dva. Bralec s kemičnim svinčnikom ima vedno prav in najmanj ga imam rada. Knjiga je zaradi vseh treh boljša.

Pekarna za tržnico je ob nedeljah zaprta. Pa vendar se ob četrt čez devet odpreta dve okni ob ulici, ostaneta odprti minuto in se spet zapreta. Tri nedelje zapored sem opazovala, kako se to zgodi. Nihče ni čakal na kruh. Čakali so na zvon, iz navade, in ko ni zazvonil, so se vrnili k svojemu jutru nekoliko razočarani in, mislim, nekoliko pomirjeni ob misli, da ima teden svojo obliko.

Ko sem pospravljala kuhinjski predal, sem našla avtobusni vozni red iz leta 2009, osemkrat prepognjen in mehak kot blago. Vse linije na njem še vedno vozijo. Niti ena ne vozi ob istih urah. Avtobus 14 je nekoč odpeljal sedem minut čez vsako polno uro; zdaj odpelje dvanajst minut čez. Nekje vmes je potekal sestanek, jutra vseh so premaknili za pet minut in nihče se ne spomni, da bi se s tem strinjal.

Bralka, ki je odraščala na drugem bregu, mi je pisala, da trajektova sirena v megli odda dva kratka zvočna signala, ne enega dolgega. Mornar na trajektu to potrjuje. Dolg signal je za jasna jutra. Popravila sem esej in hvaležna sem: popravek je najboljši dokaz, da je kdo bral do konca.